Res je čudno, vsaj tako se zdi.
Midva stojiva, pa se svet tako vrti.
Daj objemi me, saj je lepo,
ko zavrtiva nebo.
Res je čudno, čisto sama sva,
sredi tega obnemelega sveta,
U, u, u, ….., kako mi je lepo,
10. marec ob enih in pol,
ti praviš, daj ne odhajaj domov.
In me odpelješ na konec sveta,
kjer se pamet konča.
Res je čudno, kot bi svet obstal.
Kot bi zadnji vlak otroštva odpeljal.
V krogu plešejo prve luči,
pogum se zgublja v temi.
Res je čudno, sploh se ne spoznam.
Povsod ljudje in vendar, ni me sram.
U, u, u, ….., nihče me ne pozna.
10. marec ob petih in pol,
ti praviš: Kaj bi hitela domov.
In me objameš, da pamet zbeži,
da ne vidim noči.
10. marec ob sedmih in pol,
ti praviš: Daj ne odhajaj domov.
In me odpelješ na konec sveta,
kjer se pamet konča.